Osem dni brez hrane in vode v tropski džungli *

Nevis je lep in zelo varen otoček (razen če ne ubogate nasvetov in se sami podajate na nevarno goro...) s čudovitimi ljudmi in neokrnjeno naravo.
Pravi raj za sprostitev!

Anton Tomažič

Ko sem bil leta 2000 na poslovni konferenci LexCybernatoria (ki se je ukvarjala z “mojim” stičnim področjem prava in interneta), sem odkril čudovit otoček – včasih so mu rekli kar “Kraljica Karibov” – Nevis. Lepa narava, še čudovitejši ljudje (10.000 prebivalcev), turizma pa le za pokušino. In sem se odločil, da bom po 12 letih uspešnega poslovanja prvič vzel malo več časa za počitek in vse te lepote delil s svojo celotno družino.

Malo je podobnih krajev, kjer lahko ure in ure hodiš po čudovitih plažah, ne da bi sploh koga srečal. In tako sva na Nevisu s 7-letnim Tonijem “rabutala” kokosove orehe, ki so se sklanjali nad morje, jih “zaklala” in popila mleko, ki je ob tem priteklo ven. 5-letna Marjanca pa je lahko na plaži sama našla školjke najrazličnejših oblik in barv, tudi do 20 cm velike. Da o čudovitem hotelu Nisbet Plantation Beach Club niti ne govorim. Dva dni pred koncem dopusta pa me je zamikala lepotica, ki kraljuje nad otokom – 985 m visoka gora (vulkanskega izvora) – Mount Nevis.

ODHOD

Zgodaj zjutraj 28. februarja 2001 ob 6. uri (ko se tam ravno zdani) sem odšel peš direktno iz hotela na enodnevni izlet, s ciljem, da morda dosežem vrh gore Nevis. Kot večino Slovencev me je pač zamikalo, da bi iz višine videl vsa obkrožajoča naselja in sosednje otoke. Ker sem bil včasih tudi planinski vodnik, markacist in sem v mladosti opravil tudi alpinistični tečaj (kdo bi si mislil, da mi bo prav to enkrat prišlo še tako prav!), nikakor nisem bil brez izkušenj, poleg tega pa sem si sam postavil omejitve že vnaprej. Zadal sem si nasladnji plan: vzpenjal se bom največ do 12. ure in če bom dosegel vrh prav, če ne pa bom najkasnejeje tedaj začel sestopati v dolino.

Tako je tudi bilo. Bil sem sicer presenečen nad gostoto džungle (trnje, plezalke, kaktusi, drevesa, ostanki debel, oprijemajoča se trava, itd.) in tedaj sem razumel, zakaj še skoro noben domačin ni bil na gori. S te strani sploh ni bilo nobenih poti, zato sem za napredovanje porabil veliko energije. Nekajkrat sem na kakšni veji opazil le kakšen star prepereli košček vrvice, ki je oznanjal, da se je nekoč tu nekdo ukvarjal s podobnimi problemi, kot sedaj jaz. Kasneje sem izvedel, da je bil v meni podobni situaciji nekdo, ki je pred 15 leti v tej divjini moral prebiti 3 dni. Večjih divjih živali, razen (zelo plašljivih) opic v tej džungli nisem opazil, lahko pa bi naletel na kakšno kačo ali strupenega pajka, pa k sreči nisem.

SPUST

Po zelo napornem prebijanju skozi strm pragozd, sem se ob 12. uri znašel tik pod vrhom, nekako tako, kot na Malem Triglavu. Vrh me je sicer mikal, toda, kar sem rekel, sem rekel. Odločil sem se za spust v dolino, po logiki, da če sem se lahko v 6 urah toliko dvignil, se bom lahko še lažje spustil. Ker “pot” slabša že ni mogla biti, sem se odločil za spust na drugo stran gore, kjer je bila razdalja do obale tudi nekoliko krajša (tam pa bi zlahka našel taksi, ki bi me popeljal v moj hotel). Izbral sem dolino, ki je sprva delovala kot nedolžno rečno korito (sedaj v suhi dobi sicer brez vode), nato pa postajala vse bolj strma in “kanjonasta”. Hitro sem odkril, da med deževnim obdobjem (julij do september) tukaj divjajo velike vode, saj uspe zrasti (v kanjonu) le manjšim rastlinam, ne pa tudi večjim drevesom. Tedaj pa sem odkril še drugo presenečenje: zaradi višine (nenehna kondenzacija toplega atlantskega zraka ob stiku z goro) vlada tu že podnebje deževnega gozda in vse je nekako vlažno, skale pa obrasle z mahom, ki je zelo spolzek. In prav tu je prišlo do moje nesreče.

PRVI PADEC

Priblizno ob 16. uri mi je spodrsnilo na mestu, kjer je ob deževnem obdobju vodni slap (sedaj pa te skale pokriva vlažen mah). Padel sem najmanj kakšnih 5 metrov v globel kanjona in se pri tem kar precej poškodoval. Najhujšo krvavečo rano (cca 20 cm dolgo) sem imel na desni nogi, ki mi je tudi začela močno otekati (da poškodovanih komolcev in drugih odrgnin niti ne omenjam). Rabil sem kar nekaj minut, da sem prišel k sebi in analiziral položaj. Na mojo veliko grozo, je bil naslednji slap (približmo 10 m naprej) še vsaj trikrat globlji in povsem neprehoden. Če ne bi bil poškodovan, bi se takoj skušal vrniti, od koder sem prišel in najti drugo pot v dolino. Toda bil sem zelo oslabljen in začeli so se že kazati prvi znaki dehidracije (suha usta in grlo, povečan utrip, srčne bolečine), bolečine v nogi in rokah pa so postajale vse hujše. Ker sem imel le še eno uro časa do noči, sem se takoj odločil za zasilno bivakiranje. Če ne drugega, me bodo naslednji dan že našli. Pred odhodom sem namreč skrbeči ženi v hotelu zagotovil, da bom do 18. ure na vsak nacin nazaj. Vedel sem, da bo takoj sprožila reševalno akcijo. Nisem pa niti slutil, da bo ta kotanja (obdana z zelo strimimi stenami na obeh straneh, visokimi do 30 m), velikosti večje dnevne sobe, moje prebivališče za naslednjih 5 dni. Takoj pa sem zaslutil glavno nevarnost, ki je bila v pomanjkanju tekočine.

VODA

Pred leti mi je poslanski kolega Lojze Peterle pripovedoval o svojih, tudi do 10 dni trajajočih prostovoljnih postih. Tedaj sem si kar težko predstavljal, da bi en dan nič ne jedel, kaj šele več dni (predstavljal sem si peklenske bolečine v praznem trebuhu). Mislil sem, da bi me kar pobralo. Spomnil pa sem se tudi pomembnega Lojzetovega poudarka, da takšen post lahko poteka brez škodljivih posledic le ob pitju velikih količin vode in drugih napitkov. Moj problem pa je bil v tem, da mi je vode že povsem zmanjkalo. Zavedal sem se, da imam s svojimi 78 kg kar dovolj zalog (rezerve), toda če ni tekočine, ti vse to nič ne pomaga. K sreči sem imel vsaj prazno steklenico in pomagal sem si na edini možni način: vanjo sem se polulal (počakal, da se je urin vsaj malo ohladil) in to v celoti popil. Prvi tak dogodek je bil prav grozen, toda čutil sem naraščajočo dehidracijo in potrebno je bilo premagati vse nepotrebne zadržke. Pri tem sem si celo pomagal s psihološkim trikom: zamislil sem si, da sem v hrupni škotski pivnici, ob razposajeni družbi, kjer pivo teče v potokih… Zamižal sem, nagnil steklenico in jo kar zlil v grlo. Ker nisem bruhnil prvič, tudi kasneje ni bilo problemov, posebno ker sem po vsaki “menjavi tekočine” čutil pozitivne posledice. V 8 dneh sem tako popil preko 15 litrov lastnega urina in to mi je omogočalo funkcioniranje notranjih organov.

Poskusil sem še z dvema drugima načinoma zbiranja vode. Ko se je včasih (podnevi ali ponoči) ulila huda ploha, sem zbiral vodo s pomočjo večjih palminih listov in dveh polivinilastih vrečk. Toda kakorkoli sem pazil, vedno so se v zbrani vodi znašle tudi nekakšne smeti. Dež je pač padal skozi visoko drevje in spotoma nabral marsikaj, kar mu je podtaknila iznajdljiva narava – razne rastlinske in živalske delce (kasneje sem odkril, da se med temi delci tudi marsikaj premika). Slednji so bili verjetno vzrok hudih drisk, ob katerih sem izgubil nekajkrat toliko tekočine, kot sem jo užil. Zato sem to v celoti opustil, saj ni pomagalo niti precejanje zbrane tekočine.

Že v svojem neprostovoljnem 5-dnevnem bivališču sem odkril zelo uporabno rastlino, nekakšno palmo z večmetrskimi listi (imenovala naj bi se “travellers tree”), ki ima v jedru precej vlage. Ko sem to odkril, sem se je lotil tako, kot sem na televiziji videl, da delajo medvedki pande – žvečil sem koren, izsrkal tekočino, pusta vlakna pa izpljunil. Kasneje sem jih prežvečil gotovo še kakšnih sto.

HRANA

Ta je bila še najmanjši problem. Sploh se ne spomnim, da bi bil kdaj lačen, medtem ko me je seveda žeja nenehno spremljala. Kljub temu sem skušal pojesti kak piškot, katerih sem nekaj imel. Toda že ob prvem poskusu me je popadla prava panika: skoro bi se zadušil. Če si zelo žejen, enostavno ne moreš pogoltniti nekaj suhega. Drugih uporabnih sadežev nisem našel, razen zadnji dan (zeleno in trdo) limono, ko pa sem imel že tako razjedena usta in jezik, da me je neznosno pekla.

V času svoje 8 dnevne odisejade sem shujšal za 10 do 13 kg (točnega podatka nimam, ker so me v bolnišnici tehtali šele kasneje, potem, ko sem popil že velike količine vode), od prejšnjih 78 (večino tega sem v nekaj dneh bolnišničnega okrevanja dobil nazaj, predvsem s pitjem velikih količin raznih tekočin). Zanimivo je, da sem še pred letom in pol imel 93 kg in ko me je na sistematičnem pregledu v Murglah zdravnik na to opozoril, sem v pol leta shujšal za 15 kg. Ocenjujem, da bi brez tega težje preživel, če ne drugega, bi ne mogel izvesti nekaj bistvenih (odrešilnih) plezalnih elementov. Naj omenim še to, da je ena od mojih zaobljub (ko si takole dlje časa v svoji morebitni grobnici, je čas tudi za marsikakšno zaobljubo…) za bodoče življenje tudi ta, da bom vsako leto ob tem času (doma) po Lojzetovem vzoru izvedel (popolni) enotedenski post, seveda ob pitju veliko vode in drugih napitkov. Naj izdam še kakšno od manjših zaobljub? Odslej bom zjutraj v službi namesto kavice vsak dan popil 2 dcl vode (najboljše pijače na svetu!).

ČAKAJOČ NA REŠITEV

Kaj sem hotel? Nad (za) mano 5 metrska skala, s katere sem padel (in sem se je prav bal), pred mano 20 metrski prepad, ob obeh straneh kanjona pa po 20 do 30 m stene, ki so dopuščale nekaj sončnih žarkov le med 12. in 13. uro. Nazaj ne bom več plezal, saj sem jo zelo skupil že ob prvem padcu. Torej bom čakal na rešitev iz zraka. Zanesel sem se na ženo, za katero sem vedel, da bo odločno zahtevala reševalno akcijo. Toda – naslednji dan: še nič. Tretji dan ob 14. uri pa sem končno zagledal (prvič in zadnjič) reševalni helikopter. Toda le za nekaj sekund. Razdalje so pač velike, najti koga v gosti džungli pa težko. Ne rečem, da me ne bi mogli videti, saj sem na nekaj skal razporedil belo perilo, obesil bele polivinilaste vrečke itd. Ko v soboto in nedeljo ni bilo več nobenega glasu, sem začel dvomiti o tem, da me bodo rešili drugi. Čedalje bolj sem začel misliti spet na svoje lastne aktivnosti. Najprej sem se lotil prižiganja ognja, s pomočjo suhega lesa. Toda kaj mi je pomagal lok in drgnenje, ko ni bilo nobenega suhega lesa. Potem sem vrgel oko na svoj najljubši digitalni fotoaparat KODAK 290. Vedel sem, da mora biti v njem tudi leča, s pomočjo katere bi iz sonca izvlekel ogenj in s tem tudi dim, ki bi reševalce opozoril name. Mimogrede: sodobni fotoaparati so zelo kompaktni in prav nič lahko ni brez kakršnegakoli orodja iz njih dobiti nepoškodovan del. Pa mi je uspelo. Leča je bila debela in kar obetavna, toda kaj ko prav naslednja dva dni med 12. In 13. uro ni bilo prav nobenega sonca.

NOČI

Na Nevisu se ob tem času znoči ob 18. uri, zdani pa ob 6. uri. Vmes pa je 12 strahotno dolgih ur, posebno če si zunaj visoko v gori na prostem in nimaš dolgih hlač in rokavov. Iz nekaj malega listja sem si naredil nekaksno gnezdo, kjer sem potem šklepetal in se tresel 12 ur. Če se je ulil dež, sem se pa prav na hitro do golega slekel in hlačke ter majico spravil v nahrbtnik, da sta ostala suha. Tiste pol ure naliva mi pač ni preostalo drugega, kot da sem se še malo bolj intenzivno tresel, ko pa je naliv prenehal, sem na hitro opravil “menjavo tekočine” (lulanje v steklenico, pa spet na zdravje…) in se oblekel v suho oblačilo. Če bi si zmočil hlačke in majico, potem bi morda moj organizem ne prenesel še dodatnega ohlajevanja.

Sicer pa čisto sam ponoči le nisem bil… Ko sem prvi večer pripravljal “gnezdo”, sem dvignil prepereli hlod, izpod katerega se je usul pravi “panj” (ker sem to doslej videl le pri čebelah) – komarjev. Bilo jih je na stotine in to manj kot 2 metra od mene. K sreči mi je žena pred odhodom v nahrbtnik dala sredstvo proti komarjem. Pomokril sem okolico in dele obleke, ne pa tudi rok in nog, saj bi me to peklo še dosti bolj, kot komarji piki. (Ko sem imel enkrat čas, sam na nogah in rokah naštel preko 500 (petsto) ran, ranic in prask). Na moje prijetno presenečenje pa komarji sploh niso bili kaj dosti napadalni, morda tudi zato, ker prej gotovo še niso srečali človeka in spoznali slastnega okusa njegove krvi?

Ko sem že pri dobrih stvareh, naj resnici na ljubo omenim še čudovite nočne koncerte in skrivnostno petje, ki se je začelo zvečer in se v različnih oblikah menjavalo preko cele noči. Pa še (sicer zelo plašne) opice, ki so se lovile in ropotale po vejah, pa tudi marsikaj odvrgle (tudi v mojo bližino).

V LASTNI GROBNICI

Seveda sem se z vsakim dnem svojega bivanja v tisti kanjonski pasti bolj počutil kot v lastni grobnici. Morda me bodo (moje truplo) našli šele kasneje in v tem primeru, sem želel pustiti obvestilo, da nisem kar takoj umrl. Tako sem pripravil kar nekaj “dokumentacije”. Vsak dan sem na steno izpraskal številko dneva, n.pr. “Day 3”. Še bolj uporaben pa je bil moj (sedaj že pokojni) digitalni fotoaparat. Z njim sem ne le posnel svoje bivališče, gnezdo in lastno stanje (z avtosprožilcem sem se vsak dan slikal s toliko dvinjenimi prsti, kot sem preživel dni), temveč sem na pomnilniške kartice lahko posnel tudi zvočna sporočila! Vsak dan sem na kratko opisal, kaj sem počel, dodal pa še izvlečke iz čudovitega nočnega koncerta (predvsem ptičev). Najhuje pa mi je bilo (priznam, da sem kar zajokal), ko sem pogumni ženi pustil nekakšno “oporoko”, pa ne v materialnem smislu, temveč glede vzgoje in prihodnosti otrok. Čeprav sem fotoaparat na koncu razbil, da bi dobil z njega lečo, sem tri spominske kartice (s preko 100 slikami in 10 zvočnimi zapisi) ter denar, kolikor sem ga imel s sabo, zavil v polivinil in dal v žep. Na žalost pa sem pri enem od naslednjih padcev vse skupaj izgubil, tako da tega nihče več ne bo našel.

PLEZARIJA

Ko sem četrti in peti dan začel vse bolj misliti na lastno rešitev, mi je pogled vse pogosteje uhajal na skalo, s katere sem padel. Gotovo sem se vsaj 10 krat opremil, obul, oblekel in pripravil – potem pa odnehal. Saj nisem neumen, naslednji padec bo še hujši! Po drugi strani pa – ali naj umrem v tej neumni kotanji? In nikoli več ne vidim svojih otrok? Prisilil sem se k logičnemu premišljevanju in kmalu prišel do bistvenega vzroka za moj padec: vlažni mah in pomanjkanje stopinje. In sem začel delati: počasi sem (od spodaj) odstranjeval mah, našel nekaj ostrih kamnov (a la Kremenčkovi) in začel klesati nekaj ključnih “stopničk”. Ugotovil sem, da nekje na sredini stene že kar lepo stojim in moj strah je začel počasi plahneti (pa tudi stanje noge se je počasi izboljševalo). Da bi lažje stal v steni in jo obdeloval, sem bil rajši bos, k sreči pa sem copate zagnal preko stene – “za vsak slučaj”. V nekem trenutku (petega dne) pa sem nenadoma zbral dovolj poguma in moči in preplezal še zadnja dva metra, ter se končno rešil svoje pasti. Nič zato, če sem ves ostanek svojega premoženja (predvsem nahrbtnik, v katerem sem imal vse pretekle noči vsaj nekoliko zaščitene noge) pustil v kotanji, saj je bilo moje olajšanje neizmerno. Toda pred mano so bili še trije (hujši) dnevi (in noči!).

PRVIČ NA UHOJENI POTI

Vedel sem, da v spodnjem delu kanjona nimam kaj iskati, saj se je z vsakim (presušenim) slapom le še poglabljal. Torej mi ni preostalo drugega, kot da se spet vzpenjam in skušam na vrhu najti kakšno sled, ki vodi v dolino. Prvi del je bila ena sama muka, saj sem bil že zelo izčrpan za vzpon, toda druge možnosti ni bilo. Po šestih dneh sem na nekem džungelskem grebenu končno naletel na pot (gaz) po kateri je nekdo (mislil sem, da sta bila morda dva) nekdo že hodil. To je pomenilo, da se mi ni treba izogibati prav vsakega kaktusa in odstranjevati prav vsake nadležne ovijalke. Ker so bile sledi še dokaj sveže, sem pomislil, da so jih morda celo naredili reševalci. Opazil sem tudi, da so imeli podobne navade, kot jaz, saj sem našel prežvečene ostanke iste vrste palme, kot je bila moja najljubša (še sedaj ne vem zakaj, ampak jaz sem ji dal ime “domžalčanka”). Čeprav sem šel najprej navzgor (kar je zelo naporno) in so se na vrhu preganjali oblaki, ki so mi onemogočali kontrolo orientacije, je moja morala (in moč) kar rasla, saj sem bil končno na človeških sledeh. Stvar je tekla, kot po maslu; pozabil sem na napor, samo sledil sem predhodniku, sedaj le še navzdol, najprej po zmerni dolini - nato pa vse bolj kanjonasti(?). Saj ni čudno: v nekem groznem trenutku sem se znašel tik nad “svojo” luknjo, zagledal lastni nahrbtnik, dobro poznano (in označeno) grobnico… Zavedal sem se, da sem ves dan sledil lastnim sledem, ki so me pripeljale tja, kjer sem začel prvi dan…

DRUGI PADEC

V takšnih razočarajočih trenutkih je kar težko narediti objektivno analizo in se odločiti za pravo rešitev. Sam sem najprej (kot ponavadi) zmolil kratko molitev, pomislil na otroka in ženo, ter s tem dobil novo voljo do iskanja rešitve. Bal sem se, da sem že preveč izčrpan, da bi se spet vračal po kanjonu navzgor. Odločil sem se, da se bom skušal s strani izogniti najnevarnejšim mestom kanjona. Vrnil sem sem le toliko, da sem našel stransko steno, ki ni bila preveč strma, tako da bi se lahko delno povzpel nanjo, nato pa nekaj časa nadaljeval skozi najhujšo džunglo, vzporedno s kanjonom, ter tako obšel najnevarnejša mesta. Naj omenim, da gre v tašnih primerih za res strma pobočja, brez pretiravanja tudi do 80%, katera bi bilo drugje (n.pr. v Sloveniji) nemogoče obvladati ( se na njih obdržati), v džungli pa včasih nekako gre, ker je pač tako gosta, da te včasih s svojimi trnji, kaktusi in oprijemajočo se travo kar nekako (za)drži in reši pred padcem. No, mene pač ni. Ko sem se po dobrih dveh urah mučenja (in kakšnih sto novih praskah) kakšnih dveto metrov nižje približal kanjonu, sem začutil, da se strmina 80% vse bolj približuje 90%, kjer pa te nobena hosta, ki štrli iz stene, več ne zadrži. Ko sem to spoznal, je bilo že prepozno, tudi za umik. Začutil sem, da se trava trga, koreninice pulijo. Kako globoko je bilo pod mano še nisem vedel (sem pa slutil). Svet’ Božji Križ! Pa sem poletel, z velikim hruščem. Spotoma sem postružil še nekaj kamenja, treščil pa sem na skale (v kanjonu) s hrbtom navzdol. Zelo me je zabolelo v hrbtenici, vendar sem že v isti sekundi skočil pokonci, kot bi kar instinktivno ne želel priznati, da gre za hujšo poškodbo. Hvala Bogu! Ko sem pogledal nazaj, sem videl, da sem tako padel (in preživel) kakšnih 8 metrov.

SKOK KI GA NI BILO

Po vsem tem sem bil že tako izčrpan in poln bolečin, da sem bil že sumljivo blizu apatiji (nerazsodnosti). Ko sem malo nižje v kanjonu naletel še na en prepad, ki se mi je zdel popolnoma nepreprezljiv (ob strani pa povsem navpične stene), sem imel samo še eno možnost – da enostavno skočim, kakšnih 6 m globoko. V obeh prejšnjih primerih je moč padca deloma omililo opletanje po steni, tokrat pa tega ni bilo. Pred mano je bila popolnoma navpična sten (osušeni slap), spodaj pa nekaj raztresenih (metrskih) okroglih skal. Odločil sem se, da bom skočil, čeprav sem bil sedaj že bos. Vedel sem, da si bom v najboljšem primeru polomil (le) noge, pa morda vsaj ostal živ. Prišlo je že tako daleč, da sem stal na samem robu in mahal z rokama (tako kot delamo, ko se pripravljamo za skok v bazen). Odločal sem se namreč o tem, kako daleč moram skočiti, da bodo poškodbe čimmanjše, glede na razporeditev skal. V tistem pa sem spoznal, da morda delam samomor. Na to pa doslej nisem nikoli niti pomislil. Do tega pač nimam pravice! Ljubi Bog mi je dal življenje in le on mi ga lahko vzame. Kaj pa me je doslej že nekajkrat rešilo? Plezanje, katerega sem se naučil v mladosti! Tedaj sem opazil veliko okroglo skalo, ki je bila zagozdena med obe steni kanjona (poldrugi meter premera). Ker je bila povsem gladka (zlizana), sem se odločil za poskus, katerega nisem doslej še nikoli izvedel, videl pa sem ga na televiziji ob posnetkih prostega plezanja iz Ospa. Stisnil sem pest desne roke, jo zagozdil med steno in skalo ter se nanjo povsem obesil (na eni roki). Kaj človek v stiski vse zmore! Zanihal sem na eni roki ter se z levo nogo dotaknil nasprotne stene, nato pa takoj z desno nogo druge stene ter tako prišel na “kontra” pritisk. Ko sem osvobodil roko, sem sem počasi sestopal navzdol, opirajoč se z obema nogama na obe nasprotni steni hkrati. Kratka zahvalna molitev, ker nisem skočil.

DELOVNA ZADNJA NOČ

Ko sem se zadnjo noč ob 18. uri odpravljal spat (trest), sem spet slutil neskončno dolge nočne ure, posebno še, ker tokrat nisem našel niti kakšnega solidnega gnezda, temveč sem pristal na neudobnem debelem kamenju. Kdaj bo mojega trpljenja konec? Peče me vsa koža, bolijo me prav vse mišice. Takrat pa me je prijetno presenetila (polna) luna, ki je kar solidno osvetljevala kanjon, ki je počasi spet postajal podoben rečnemu koritu. Namesto celonočnega tresenja, sem se odločil, da bom kar “delal” (hodil). Veliko korajže in volje sem (spet) dobil, ker sem končno našel sledi prave civilizacije in sicer cevi vodovodnega zajetja. Z rokami sem skušal prijemati velike skale, da bi si čimbolj olajšal stopinje z bosimi nogami. V dvomu sem se rajši usedel in tipaje našel varnejšo stopinjo, vendar je bilo potem prav težko zbrati toliko moči, da sem spet vstal. Da bi si pomagal, sem ponavadi zamrmral: “Marjanca”. Moram te še videti.

REŠITEV

Noč je bila res uspešna. Posebno ker sem enkrat prišel do izrazitih vodovodnih del, sem vedel, da se res bližam civilizaciji. Seveda je bilo muk še dovolj, saj mi je le luna omogočala, da sem videl glavne skale in ovire, katerih sem se moral izogibati. Nogo bi si lahko zvil ali zlomil na vsakerm koraku. In ko se je ravno zdanilo (ob 6. uri - 8. marca 2001), se je struga skoro zravnala in počasi sem že zaslišal civilizacijske zvoke (ladje, avtomobile, lajanje psov, petje petelinov). Ob 7.uri, po osmih dneh samote, sem dosegel cesto prvega naselja Barnes Ghaut. Popustile so mi vse moči in zvrnil sem se v travo. Samo nekajkrat sem poklical (zahropel): “Help!”. Zaslišal sem drsajoče korake, pred samo pa zagledal ponošene škornje. “Dobri človek, vode, vode!” Imel sem srečo, saj jo je imel 70-letni kmet George Smitten kar s seboj v malhi, ko je odhajal na delo. Moj dobri Samaritan me je takoj spoznal: “A vi ste tisti, katerega vsi iščejo?”. Tista njegova voda v obrabljeni plastenki me je tako osrečila, da sem si takoj snel uro in mu jo podaril (tudi žena mi tega ni zamerila, pa čeprav je bilo to njeno darilo ob moji 50-letnici). Nato je Smitten pohitel v vas po mlajšega voznika Junior Jacka, ki me je prišel iskat z džipom, me vanj naložil in prepeljal v bolnico Alexandra Hospital. V bolnici so mi pokazali tudi poseben letak z mojo sliko, ki je bil v preteklih dneh razobešen po vsem otoku in na katerem so žena ter moji slovenski reševalci obljubili nagrado 10.000 karibskih dolarjev (cca 3.700 ameriških) za kakršnokoli informacijo, ki bi omogočila mojo rešitev. Ta obljuba (nagrada) je bila izplačana na dan mojega odhoda iz bolnice, na dokaj svečan način, kar je objavila tudi lokalna televizija.

REŠEVALNE AKCIJE

Takoj sem videl, da vsi prebivalci Nevisa vedo za moje izginotje in da so bili iskreno zaskrbljeni. Mediji so o tem temeljito in korektno poročali. Čeprav sem imel gori v džungli subjektivni občutek, da me pravzaprav premalo intenzivno iščejo (helikopter sem videl le enkrat), je bila dejansko sprožena zelo obsežna reševalna akcija. Gozdove so prečesavali vojaki, študentje, uslužbenci hotela, kjer sem stanoval in številni drugi prostovoljci, me klicali, uporabljali sledne pse itd. Res pa je, da imajo na Nevisu premalo ustrezne opreme. Celo helikopter je moral prileteti iz sosednjega otoka Antigua. Ko se je po nekaj dneh izkazalo, da skromne domače možnosti ne zadoščajo, so se moji ženi pridružili še prijatelji in sodelavci družbe IUS SOFTWARE ter skusali doseči mednarodno pomoč. Pri tem so jim takoj in zelo učunkovto priskočili na pomoč slovenski diplomati.

V Nevisu so bili kar presenečeni, kako naklonjena je bila pomagati tudi vlada ZDA, saj je takoj odobrila uporabo posebnega letala opremljenega za iskanje ljudi v džungli. V trenutku, ko sem se primajal do naselja, je bil avion ž v zraku, na poti iz New Yorka. Glede na srečen konec se je letalo obrnilo in vrnilo v svojo bazo.

PRISRČEN SPREJEM

V (edini) bolnici na Nevisu so sicer materialno skromno opremljeni, zato pa imajo fantastično osebje. Ker sem moral kar nekaj dni ostati v oskrbi, posebno zato, da se mi okrepijo notranji organi (predvsem ledvice), so naredili vse, kar je možno, da bi moje bivanje pri njih čimbolj olajšali. Prvi dan je bil sicer namenjen medijem. Prišli so tudi iz vseh sosednjih otokov in naslednji dan ni bilo časopisa, ki ne bi imel našega dogodka opisanega na prvi strani (in to zelo korektno). Na televiziji so še nekaj večerov predvajali moje opisovanje dogodkov. Dobil sem najboljšo sobo in v njej me je v naslednjih dneh obiskalo več kot sto ljudi, od najpreprostejših (otrok), do uradnih predstavnikov, vključno s predsednikom vlade Nevisa. Še najbolj ganljivi pa so se mi zdeli večerni obiski, ko so mi prišle pet stare ženice in sicer čudovito otožne črnske duhovne pesmi. Bile so celo tako navsiljive, da so (mi) začele peti kar zunaj, ko pa sem jih preko sestre povabil v svojo sobo, so prišle in pele naprej, tako da se solz nisem mogel ubraniti. Ugotovil sem, da je večina teh dobrih, prijaznih in vernih ljudi mojo rešitev dojemala kar kot nekakšen čudež in se jim je zdelo ob tem še posebno primerno in potrebno zahvaljevati se Bogu.

MOLITEV

Za preživetje v opisanih razmerah sta bistveni dve področji: fiziološka in psihološka. K sreči so meni dobro funkcionirali notranji organi, predvsem ledvice in jetra, ki so omogočale enakomerno trošenje zalog energije. Težko razumem, da se nisem n.pr. prehladil in dobil vročine, po vseh tistih celonočnih trepetanjih na vlagi.

Še pomembnejša pa je notranja energija in volja, po življenju, odločnost za dejanja. Meni je pri tem najbolj pomagala molitev. Od prvega večera, ko sem zamujal z vrnitvijo, sem čutil,da zame molijo žena in otroka, kasneje pa tudi mama na povsem drugem koncu sveta. Tej molitvi (oddajanju pozitivne energije) se je kmalu pridružilo še na tisoče drugih ljudi, predvsem v Sloveniji in na Nevisu. Sam sem molil neprestano, vsaj dvakrat na uro, enkrat kot prošnja drugič kot zahvala. V prvih dneh, ko sem imel več časa za premišljevanje, sem naredil bilanco svojih 50 let in se nekako tudi sprijaznil, da bom morda moral umreti – če je takšna Božja volja. Sprejel sem tudi marsikatero osebno (za)obljubo, katere se bom tudi držal. Prepričan sem,da je vera lahko velika prednost tudi za preživetje v ekstremnih razmerah.

Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi?

Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil,

bo s teboj GOSPOD, tvoj Bog.«

Joz 1, 1-9

ZAHVALA

V nesreči človek spozna prijatelje. Ugotovil sem, da jih imam ogromno. Vsem iskrena hvala! Posebno moji odločni ženi Mirjam Tomažič, ki je zbobnala skupaj vse, kar je mogla, mojemu sodelavcu Dejanu Stančiču in svaku Nikotu Kranjacu, ki sta v Sloveniji pustila vse službene in družinske obveznosti in se s prvim možnim avionom odpravila na drug konec sveta, vsem zaposlenim v družbi IUS SOFTWARE, na čelu z direktorico Zlato Tavčar, ki so tako uspešno vodili logistične operacije, uslužbencem slovenskega zunanjega ministrstva predvsem Andreju Šteru, Markotu Podvršiču in Andreji Purkart za učinkovito mednarodno posredovanje, Mariji Keilhauer za idejo o iskanju z infrardečimi žarki, ameriški vladi za takojšnjo pomoč, številnim uslužbencem in prostovoljnim reševalcem službe za katastrofalne situacije na Nevisu, na čelu s koordinatorjem Llewellyn F. A. Newtonom, vojakom s sednjega otoka StKitts, policiji z Nevisa, posadki kanadske bojne ladje, ki je bila na obisku na Nevisu in se je vključila v iskanje, pilotu Stevu Grayu in posadki Caribbean Helicopters iz Antigue, celotnemu osebju hotela Nisbet Plantation Beach Resort na čelu z upraviteljema Cathie in Donom Johnsonom za resnično prizadevnost, iskanje in skrb za otroka, ter še posebej vodji varnostne službe g. Nolanu, pomočnikoma direktorja g. Leonu in g. Stevu, vodji službe za boj proti mamilom g. Austinu z ekipo, katoliškemu, metodističnemu in anglikanskemu duhovniku na Nevisu za opravljene maše in molitve ter blagoslov in tolažbo, čudovitemu osebju bolnice Alexandra Hospital v Charlestownu, na čelu z zdravnikom dr. Singhom, ki ni in ni ugodil mojim prošnjam po odpustitivi, ker ga je skrbelo, da se bodo moja ledvica pozdravila tako kot je treba… Hvala Bogu je bilo ves čas tudi maksimalno poskrbljeno za varnost in psihofizično zamotitev otrok, ki sta v tem času ne samo lepo ogorela, temveč se je Marjanca tudi naučila plavati, Toni pa potapljati. To sta mi tudi takoj ponosno povedala.

Po velikem zanimanju za ta moj krajši opis sem napisal tudi knjigo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Vanjo so vključene tudi podrobnosti o mojem osemdnevnem bivanju v džungli, potek reševalnih akcij in dogodki ter občutki moje žene in obeh otrok, ki so spremljali reševanje.
Avtorski honorar od te knjige bom v celoti namenil za uresničitev moje iniciative, da Nevis dobi reševalni helikopter, ki bi v podobnih primerih omogočil, da bi ponesrečenca hitreje našli.