|
|
Na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj s področja pravne informatike ugotavljam, da bi bilo možno program za odpravo sodnih zaostankov LUKENDA še dopolniti in razširiti z večjim poudarkom na uvajanju – najnovejših – informacijskih tehnologij in s tem povečati možnosti za njegov uspeh.
Čeprav program vsebuje tudi usmeritve s področja informacijske tehnologije (V – popolna informatizacija sodišč), kot tudi konkretne ukrepe:
a.) vzpostavitev enotnega poslovnega okolja
b.) informacijski sistem za spremljanje pravdnih postopkov,
c.) elektronska zemljiška knjiga,
d.) informacijski sistem za spremljanje izvršilnih postopkov,
e.) informacijski sistem za spremljanje sodnega registra
pa so to v bistvu le nadaljevanja nalog in projektov, ki potekajo že vrsto let in so v bistvu v velikem zaostanku, saj bi morala biti v največji meri vpeljana v poslovanje sodišč vsaj že pred desetletjem kot del pisarniškega poslovanja.
Pogrešam pa – tako kot tudi že v preteklih letih – nekoliko bolj ambiciozne zamisli in projekte, ki ne bi le z desetletno zakasnitvijo lovili to, čemur se sploh ni moč (več) izogniti, temveč bi z vsaj nekoliko več vizije ter inovativnosti izkoriščali najnovejše informacijske tehnologije.
Tu imam v mislih predvsem naslednja področja, ki bi lahko pripomogla k zmanjšanju sodnih zaostankov in k velikim finančnim prihrankom:
- vlaganje (sprejemanje) sodnih vlog v elektronski obliki
- spletno (sprotno) arbitriranje
- informacijska podpora pri izdelavi in izdajanju sodnih odločb
V prvih dveh primerih so možni veliki prihranki na začetku sodnega postopka, saj v veliki meri (po nekaterih ocenah do 20% vseh zadev) razbremenijo sodnike in pomagajo hitro rešiti (zaključiti) postopke, ki so enostavni in/ali v veliki meri rutinski, v zadnjem primeru pa se (z vse večjim dodajanjem elementov umetne inteligence – AI) lahko samodejno izdelajo številni takšni akti, kjer ni potrebno vsebinskega premisleka (formalna pravila).
Imam tudi občutek, da obstoječi nosilci informacijskih storitev za slovenska sodišča ne upoštevajo dovolj zadnjih trendov računalniške decentralizacije in vse večjega prehoda na spletne storitve. To namreč med drugim zelo spreminja (zmanjšuje) potrebne investicijske vložke v računalniško infrastrukturo in se zato tudi večji projekti lahko izpeljejo hitreje in ceneje, kot je bilo to pred leti, ko so včasih naša sodišča tudi po več let čakala »na potrebno računalniško opremo«. Z le nekoliko poenostavitve lahko danes že zatrdimo, da je nujni predpogoj – tudi za tukaj predlagane projekte - le povezava večine osebnih računalnikov v internet (intranet)
V zadnjem desetletju so v svetu (posebno še v ZDA) nabrali že toliko izkušenj z vlaganjem ter sprejemanjem sodnih vlog v elektronski obliki, da se je o tem nabralo že ogromno (predvsem pozitivnih) izkušenj in danes sploh ni več aktualno vprašanje »Ali?«, temveč le še »Kdaj?«. Potrebno bi bilo le preiskati številna poročila in dokumente, dosegljive preko interneta in ugotoviti, katere rešitve dajejo najboljše rezultate ter največje prihranke.
Sam seveda ne predlagam, da bi začeli s »kameno dobo« e-vlog in e-obrazcev (saj so to že pred mnogimi leti storili drugi), ki je (bila) v tem, da so stranke sodišču po elektronski pošti poslale razne vloge v običajnih formatih (Word, PDF), temveč da bi začeli vsaj z industrijsko etapo »smart forms«, opremljenih z zanesljivimi elektronskimi podpisi, varnostnimi protokoli, e-taksami in e-koleki, itd.
Optimalne prednosti in velike prihranke vlog v elektronski obliki pred klasičnimi je namreč možno doseči le z upoštevanjem načela »Garbage in – garbage out.« in že na začetku raznih postopkov (v tem primeru sodnega) zagotoviti kar najbolj kvaliteten »input«.
Z običajnimi »flat« obrazci pač ni možno zajeti številnih kombinacij življenske realnosti in zato se na tem področju tudi ni moglo uveljaviti kaj več kot kopica (sedaj že klasičnih) »šimelnov«, ki pa seveda ostajajo več ali manj v domeni odvetnikov. Kakor hitro pa se vnosa lotimo z vprašalniki (ki so del t.im. pametnih obrazcev in postopkovnikov, doslej razvitih predvsem za upravno področje), pa lahko pridemo do veliko kvalitetnejših vlog, tudi na področju sodnih postopkov (na primer na področju izvršb). Praviloma dobi naslovni organ v tem primeru celo dosti kvalitetnejšo vlogo, kot jo je pred tem v pisni obliki, saj se računalniška natančnost preko številnih navodil, opozoril, preverjanj, drop-down vložkov, itd. prenaša tudi na stranko oziroma njeno vlogo. Tisti (upravni) organi, ki so prvi začeli sprejemati vloge, generirane z »inteligentnimi obrazci«, so naravnost navdušeni, saj je logičnih in drugih napak dosti manj in zato tudi manj potreb po dopolnjevanju vlog.
Glavna prednost pa seveda šele sledi: kvalitetno dobljeni in formatirani podatki (za katere so bili prihranki doseženi že v tej fazi, ker ni potrebno prepisovanje, skeniranje, itd.) so takoj na voljo za izgradnjo dokumentov, ki predstavljajo hrbtenico končnih odločb. V sodnih postopkih bo sicer praviloma nujna še človeška (sodnikova) presoja in odločitev, vendar pa je možno na področjih z zelo velikim številom zadev (izvršbe, nepravdni postopki) že na začetku določiti enostavne zadeve, popolne vloge, zastaralne in druge pomanjkljivosti, začetne formalne postopke, itd. – vse to pa seveda v obliki računalniško narejenih seznamov.
Vedno je sicer potrebno zagotavljati, da računalnik ne bo nikdar prevzel vloge sodnika (ki ob upoštevanju vseh zbranih dejstev sprejme vsebinsko odločitev), vendar pa mu bo lahko celo v najzahtevnejših pravdnih in kazenskih postopkih (v drugih pa še veliko bolj!) veliko pomagal pri zahtevni zadnji fazi postopka: izdelavi sodbe ali druge odločbe (in prav tukaj je velik del razlogov za velike sodne zaostanke).
Na tem področju pa bi bili sodniki in drugi uradniki v sodnih postopkih lahko veliko bolje opremljeni, kot so to danes! Pripravljenih bi morali imeti veliko število raznih klavzul, stavkov, gesel in drugih pripomočkov za pisanje odločb (vključno z njihovimi obrazložitvami). Potem, ko je bila enkrat odločitev sodnikov sprejeta, jo je treba sicer dobro obrazložiti, vendar pa ne po načelu leposlovja: da se uporablja čimveč različnih izrazov (ki lahko prinašajo tudi več dvoumnosti). Nasprotno: kjer je le možno, naj se uporabljajo enaki izrazi in fraze, da so kasneje lažje primerljivi na višji inštanci. Suhoparnost je v tem primeru pač primernejša kot pa leporečje! Naj dodam, da je v Sloveniji tudi na tem področju že precej narejenega in sicer v okviru Ustavnega sodišča (več o tem: dr. Arne Mavčič).
Dosedanje izkušnje kreatorjev (vhodnih) inteligentnih
obrazcev (sestavljenih iz številnih med seboj kompatibilnih stavčnih elementov,
nato pa pojavljajočih se v veliko več kombinacijah) dajejo na tem področju zelo
vzpodbudne obete: iz tako predpripravljenih enot bi bilo povsem možno sestaviti
tudi (vsaj osnutke!) odločbe za output! V naslednji – moderni – dobi pametnih
obrazcev bodo ti pač vsebovali vse več in več elementov umetne inteligence (AI).
(veliko izkušenj na tem področju ima družba INform d.o.o.)
Še pred nekaj leti so bile ideje o vlaganju sodnih (in upravnih) vlog v elektronski obliki ponavadi zavržene (ali vsaj preložene) zaradi dvomov v avtentičnost in varnost poslovanja, pomanjkanja prave podlage, itd. Danes pa so ti dvomi lahko že povsem ovrgljivi. Ker je bilo doslej veliko narejenega na področju javne uprave, bi se temu pravosodje lahko priključilo kar hitro, verjetno že samo s podzakonskimi akti. V Sloveniji obstajajo podjetja, ki povsem obvladujejo tehnični in varnostni del (primer: Crea d.o.o.) in bi lahko kaj hitro tudi pomagala ustvariti še manjkajoče module plačilnega prometa, e-sodnih taks in/ali kolektov. Tudi Pošta Slovenije se intenzivno pripravlja, da bo možno pošiljati uradno in zanesljivo vse vrste pravnih dokumentov v elektronski obliki na enako (ali še bolj) enostaven način, kot v papirnati obliki.
Omenim naj še dokaj visoko stopnjo računalniške pismenosti med pravniki in še posebno odvetniki v Sloveniji, čemur je v veliki meri prispevala tudi družba IUS SOFTWARE s svojim zgodnjim IUS-INFOM. In prav na tem mestu bi lahko potekala tudi učinkovita promocija (in celo nekaj izobraževanja) novega načina sodnih vlog.
Če bi se lahko z elektronskim vlaganjem kvalitetno izboljšalo (in zato posledično pospešilo postopek) vsaj kakšnih 20% sodnih vlog, pa bi se jih še nadaljnjih 20% lahko tudi že kar rešilo oziroma za toliko zmanjšalo število aktivnih sodnih postopkov – z uporabo spletne mediacije in arbitraže. Ocena je realna, ker izhaja iz ameriške prakse, kjer je takšen način že precej uveljavljen. V Sloveniji bi bili rezultati verjetno lahko celo boljši in to prav zaradi stanja v pravosodju in velikih sodnih zaostankov: stranke bi se še lažje odločale za (izven)sodne poravnave, saj bi odkrile še večje možne časovne in finančne prihranke (rešitev nekaj let prej, nižje takse, obresti, manjši pravdni stroški, itd.). To še posebej velja za gospodarske spore.
Spletna mediacija in/ali arbitriranje bi se kot poseben postopek (tehnično pa bi bila to v bistvu spletna storitev) pripravil in ponudil predvsem za vse vloge, ki bi bile vložene na elektronski način. Pripravila bi ga lahko država (ministrstvo za pravosodje, sodišča), izvajali pa morda lahko tudi kakšni drugi subjekti (razne zbornice in asociacije ter gospodarske družbe, pa tudi v sodelovanju s pravnimi fakultetami), na podlagi koncesije ali drugačnega pooblastila. Predvsem pa s kadrovskega gledišča ne bi bilo potrebno, da so s tem obremenjeni sodniki sami. Večina aktivnosti bi tako ali tako potekala samodejno, na podlagi dobro pripravljenih računalniških programov oziroma algoritmov, tiste dele, kjer pa bi bili potrebni človeški posegi (n.pr. predlogi kompromisov) pa bi lahko izvajali tudi pravniki, ki niso sodniki. Ne pozabimo: ta del postopka bi se v vsakem primeru lahko končal le tako, da se z rešitvijo strinjata obe strani.
V svetu obstaja že veliko kompletnih rešitev za spletne arbitraže in verjetno bi bilo vredno nabaviti kar eno od takšnih že preizkušenih programskih paketov, seveda če je možna prilagoditev na naše specifične razmere. Na tem mestu skušam podati le glavne logične dele postopka, kot bi bil potreben za tekoče funkcioniranje sistema.
Predpogoj za spletno (sprotno) arbitriranje je v tem, da imata obe stranki (ponavadi tožnik in toženec) elektronski naslov oziroma dostop do interneta. Na začetku se to morda zdi na prvi pogled kar zahteven pogoj, vendar bo tovrstnih možnosti vse več in več. Predvsem na gospodarskem področju že skoraj ni podjetja, ki ne bi poslovalo tudi elektronsko. Opremljenost posameznikov in družin z internetno povezavo je v Sloveniji že zelo velika. Država bi predstavljanje z elektronskim naslovom (in posebno še z elektronskim podpisom) lahko močno stimulirala z določitvijo precejšnjega popusta pri taksah oziroma kolekih, ki so v e-obliki lahko dokaj nižje (veliki prihranki tudi pri državnih organih, za katere je takšna oblika poslovanja veliko cenejša).
Ko bo tožnik v elektronski obliki (preko posebnih, zelo številnih spletnih vhodov (linkov), vodečih do uradnih vlagališč pri Pošti, Upravnih organih, Sodiščih itd.) vložil tožbo, bo sistem takoj lahko preveril, če je možno tudi nasprotno stranko dobiti po elektronski poti (če ima veljaven in avtoriziran e-naslov). V nekaterih primerih bo sicer potreben še kakšen človeški poseg, kasneje pa bo tega potrebno vse manj, saj se bodo v praksi gotovo formirali kar nekakšni poluradni seznami resnih in preverjenih e-naslovov in subjektov.
Sledilo bo »vročanje« nasprotni stranki po elektronski pošti in kakor hitro bo toženec potrdil prejem, se bo lahko tudi že začel postopek spletne mediacije (to pa je lahko že sekundo kasneje…).
Programski algoritmi bodo v bistvu takoj analizirali zadevo in prikazali vsaj nekaj možnih variant nadaljevanja:
1. običajna, statistično verjetna, na podlagi drugih podobnih sporov, z ocenjenimi časovnimi termini in stroški, kot jih lahko stranki utemeljeno pričakujeta. Jasno je, da bosta obe stranki videli, da bo možen spor lahko dolgotrajen in drag.
2. srednja, izboljšana, z le nekaj posredovanji (mediatorja) in sestanki, vendar z vidnimi prihranki na času in denarju.
3. optimalna, takojšnja in temelječa na predlaganem kompromisu (n.pr. da toženec prizna 50% izterjevanega dolga, tožnik pa to dobi v 15 dneh).
Zadnji del je seveda lahko le prva stopnja v večstopenjski fazi pogajanja (za katero pa se morata obe strani strinjati. V bistvu gre od tu naprej lahko za nekaj licitiranja. Nekateri delujoči sistemi tukaj nudijo bogatejšo podporo (imajo tudi več osebja, ki pri tem sodeluje), nekateri skromnejšo. Vsekakor pa je dobro občasno narediti preseke obstoječih pogajanj (tabele s seznami, katere je možno preverjati) in s človeškim faktorjem poskušati stranke zbližati.
V končni fazi pa se seveda postopek mediacije lahko konča le na dva možna načina: do mediacije pride ali pa se ta prekine in postopek vrne v redni sodni postopek. V prvem primeru mora seveda država poskrbeti, da je poravnava na podlagi predhodno potrjenih izjav in zavez obeh strank tudi izvršljiva.
Za postopek spletne mediacije in/ali arbitraže je bilo izvedenih tudi že precej mednarodnih projektov (ali pa so ti v teku), tudi v okviru Evropske unije in bi bilo koristno preveriti, kaj od tega je na voljo in pod kakšnimi pogoji. O tem bi lahko kaj več odkrila družba CEPRIS d.o.o.
Predlagana dopolnitev in razširitev projekta LUKENDA je po svoji naravi gotovo dosti bolj ambiciozna in zahtevna, kot bi lahko pričakovali, da bi jo zasnovali ter razvili v okviru (skromnih) rednih služb, ki so zadolžena za informatizacijo pravosodja. Zato bi bilo potrebno formirati projektno skupino (razvojni team), razširjeno s predstavniki Ministrstva za pravosodje, nekaj uporabniki iz prakse (odvetnik, pravnik iz gospodarstva), raziskovalne sfere in ustrezne industrije (pravne informatike), z nalogo da predlagajo konkretne ukrepe in projekte, ki bi s pomočjo najsodobnejših informacijskih tehnologij pomagali dodatno razbremeniti slovenska sodišča in s tem tudi prej odpraviti zaostanke.
Glede na to, da države Evropske unije na področju sodnih vlog v elektronski obliki dokaj zaostajajo za Ameriko (in celo Azijo), bi Slovenija s pospešenim razvojem na tem področju lahko prevzela celo vlogo ene od vodilnih v EU in bi bilo gotovo možno dobiti tudi kaj raziskovalnih sredstev.
Ideja o večjem poudarku na izvensodnem in spletnem reševanju sporov (in o arbitraži; dr. Šime Ivanjko) v funkciji zmanjševanja sodnih zaostankov je bila predstavljena tudi na okrogli mizi z 10 najvplivnejšimi pravniki leta 2005 ter je naletela na vsesplošno podporo. Zato sem prepričan, da bi k morebitnemu zagonu in konkretizaciji te ideje lahko pripomogla tudi morebitna posebna prireditev na to temo (in v isti zasedbi), seveda v koordinaciji s pristojnim ministrom za pravosodje.
Anton Tomažič
s sodelavci
januarja 2006
nekaj koristnih izhodišč:
Projekt LUKENDA: http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/projekt_Lukenda.pdf
Povzetek projekta LUKENDA: http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Komentar.asp?id=18242
Družba INform, ki je razvila sistem za obvladovanje inteligentnih obrazcev: http://www.informiran.si/
Referat o spletnem izdelovanju pravnih dokumentov: http://www.tomazic.info/ETCLDO6.mht
Družba Intelicom, ki obvladuje upravljanje s poslovnimi procesi in dokumenti sodišč: http://www.intelicom.si/
Družba Crea, ki obvladuje varno poslovanje z dokumenti v elektronski obliki: http://www.crea.si
Nekaj mednarodnih izkušenj: http://www.globalcourts.com/text/filing.html
Mednarodna delavnica »Online Dispute Resolution«: http://www.starlab.vub.ac.be/events/JURIX05/
CyberSettle: http://www.cybersettle.com
Družba IUS SOFTWARE: http://www.ius-software.si/
Kontakt:
|
|