Postni občutki

Antona Tomažiča ob 8-dnevnem stradanju v spomin na rešitev pred enim letom

 

 

Prvi dan (petek)

Jutranja teža: 80 kg. Kot zadnji obrok zaužijem običajen zajtrk, vendar izrecno pazim na to, da ne bi bil kakorkoli drugačen, še najmanj pa obilnejši. Rad bi videl, kdaj se bo telo začelo vrtati z lakoto kot še povsem nepripravljeno. Grem v službo in počnem običajne stvari. A takoj vidim, da telo ne bo prav nič presenečeno – glava ga je že opozorila. Lačen postajam že sredi dopoldneva, ko običajno še niti ne pomislim (ob 12. uri) na kosilo. Jasno – lakota je predvsem stanje duha. Čez dan se lakota nekoliko povečuje, do 3, pomagam pa si s pitjem vode… Povsem izgine, ko grem zvečer k maši s križevim potom in dobro uro skupaj z drugimi verniki lepo v miru molim in pojem.  Ko se vrnem domov, se otroci ravno veselijo običajne petkove pizze, ki iz pečice po celem stanovanju oddaja privlačne vonjave. Da se mi ne bi lakota dvignila preko 4, otrokom pice tokrat ne razrežem jaz, ampak to stori žena. Tolažim se s pitjem pomarančnega soka. Pozno zvečer, tik pred spanjem kot običajno skupaj popijeva dober zeliščni (pomirjevalni) čaj, osladkan z nekaj medu. Zaspim kot običajno in tudi zbudim se kot običajno sredi noči ter grem v kopalnico. Tu pa me med uriniranjem začne nenadoma lakota silovito zvijati po želodcu – za trenutek do 9 – in dobim občutek, da bi lahko kar omedlel. Pohitim nazaj v posteljo in takoj zaspim do jutra.

 

 

Drugi dan (sobota)

Jutranja teža: 79 kg. Namesto zajtrka popijem skodelico mlečne kave nato pa čez dan pijem veliko vode in drugih tekočin, za kosilo celo čisto juho. Ker sem za drugi dan pričakoval največje »muke«, sem dopoldne presenečen, ker je moja lakota le na nivoju 2, kar je nekako isto, kot običajno »kruljenje po želodcu«, kot takrat, ko kasni kosilo in kar naprej hodimo v kuhinjo gledat, kdaj bo že končano. Opravljam običajna dela, tudi fizična in to je še najboljši način, da na vse skupaj pozabim. Zelo mi tekne voda, v kateri je bilo namočeno zelje. To moram še ponoviti! Počutim se vsestransko dobro (če izvzamem »kruljenje«) in čakam na hujši napad lakote, ki so bo morda pojavil jutri. Za to se psihološko pripravljam in načrtujem, kako bom ravnal, kaj si bom mislil, kaj bom počel, da najhujše mine. Seveda mi pri tem zelo pomaga spomin na moje stanje pred enim letom, ko sem bil sicer brez hrane, vendar tudi brez vode, kar je bilo neizmerno hujše. Zelo pomembna je tudi podpora najbližjih, predvsem žene, tako po praktični strani (pripravljanje čajev in drugih napitkov) in še bolj zaradi razumevanja, podpore in zaupanja. Zvečer sem rajši buden malo dlje, da se ne bi ponoči še kaj mučil s kakšno nespečnostjo, ko bi se lakote gotovo spet bolj zavedal. Spim dobro in brez presledka.

 

 

Tretji dan (nedelja)

Jutranja teža: 79 kg. Kdor bi stradal zaradi hujšanja, bi bil verjetno razočaran, ker bi pričakoval kak nov kilogram zmanjšanja, jaz pa le ugotavljam, kako veliko zaloge imam(o) v telesu. Pričakoval bi, da se bo telesna teža znižala približno za toliko, kot bi suhe hrane pojedel v enem dnevu, glede na to, da je tokrat pač nisem. Ker pa sem pil veliko tekočine (hvala Bogu, da jo imam!), je v telesu očitno prišlo do raznih prerazporeditev. Lakota se od 2 dviga na nivo 3, kar pa pripisujem tudi dejstvu, da največ časa preživim z družino v kuhinji-jedilnici, polni običajnih (danes) nedeljsko-dopoldnevnih (slastnih) vonjav. Kdor bi si ob podobnem projektu želel maksimalno zmanjšati občutek lakote, bi bilo zanj bolje, da bi se nahajal v kakšnih bolj sterilnih prostorih. Seveda pa pri tej hudi lakoti ne gre za kakšne peklenske bolečine, ki bi kakorkoli načenjale mojo odločnost ali mi povzročale skušnjave po goljufanju (samega sebe!). Mislim pa si, da bi bilo lažje in zanimivejše izvajati post v družbi z eno ali več osebami, ki bi se odločile za isti cilj. Drug drugega bi gotovo lahko veliko vzpodbujali, si izmenjevali občutke in izkušnje. Morda pa bom za kdaj drugič (pri)dobil kakšne sotrpin(k)e? Lahko bi si seveda dopisovali in ostajali vsak v svojem okolju.

 

 

Četrti dan (ponedeljek)

Jutranja teža: 78,5 kg. Lakota se ustali na znosnem nivoju 2 in nimam prav nobenih skušnjav, da bi post prekinil. To je seveda posledica moje dobre motivacije za to dejanje. Predvsem sem se za prostovoljno gladovanje zaobljubil in to tudi naznanil številnim osebam. Poleg tega imam tudi že lastno izkušnjo oziroma potrdilo, da sem zmožen zdržati brez hrane vsaj osem dni, saj se mi je pred enim letom pripetilo prav to, vendar sem bil tedaj v veliko težji situaciji, predvsem pa brez vode. Očitno je lakota izrazito psihološko stanje in zato je dobra motivacija bistven pogoj za to, da človek dolgo časa zdrži brez hrane. To je lahko na primer hudo ogorčenje zaradi krivice, ki se je človeku zgodila in odločnost, da bi z gladovno stavko to tudi vsem pokazal. Ravno tako dovoljšnja želja po shujšanju ali pa kakšna zdravstvena terapija. Ko me je zjutraj malo uščipnilo v ledvenem delu, pa sem postal kar zaskrbljen in pozoren. Če bom začutil kakršnekoli večje težave z ledvicami, jetri ali kakšnim drugim notranjim organom, pa bom svoj post seveda brez pomislekov takoj prekinil. Kot stranski učinek osemdnevnega posta namreč pričakujem kvečjemu izčiščenje krvi, odmaščenje in druge pozitivne fiziološke posledice, nikakor pa si ne bi želel poslabšati oziroma ogrožati svojega zdravja.

 

 

Peti dan (torek)

Jutranja teža: 78 kg. Lakoto komaj še čutim – nivo 1. Pravzaprav gre bolj za občutek, da imam želodec, kar pa seveda sproti pozabljam, ko se zamotim z raznimi opravili. V službi sem sicer manj zbran kot običajno in zato delovnik malo skrajšam. Bolj bi mi ustrezalo fizično delo. Da, ne počutim se prav nič izčrpanega, in ker je lepo vreme me resno zamika, da bi šel kar ven štihat, saj mi najbolj pridni sosedje že dajejo vzgled. Pa vendar tega ne bom storil in po nepotrebnem ne preobremenjeval telesa. Tudi glede fizične aktivnosti imam za seboj že veliko izkušnjo. Pred enim letom sem prav na peti dan uspel zlesti iz tiste luknje in potem sem imel še tri cele dneve hudih in nenehnih naporov. Najprej vrnitev (skoraj na vrh), nato spust in ponovni vzpon, pa plezanje, padci, rane… Joj, kako mi je lepo tule na varnem in toplem! Med pijačami mi najbolj paše »zelnica« in vesel sem, da sem jeseni z lastnimi rokami natlačil kar velik sodček zelja. Kot ponavadi grem zvečer še k maši in se spet zahvaljujem za tisto čudežno roko, ki me je na današnji dan pred enim letom potegnila iz moje grozeče grobnice…

 

 

Šesti dan (sreda)

Jutranja teža: 77 kg. Telo se je verjetno že nekako navadilo na nov režim in lakote ne čutim kot nekaj bolečega, nekako med 1 in 2. Pijem veliko vode, jo tudi dovolj izločam in pri tem opažam velikansko razliko v barvi urina glede na situacijo pred enim letom. Sedaj je izločena tekočina povsem brezbarvna, takrat pa je postajala vse bolj temna (do izrazito rjave), ker sem jo ponovno in ponovno pil ter tako v organizem vračal tudi snovi tiste, ki jih telo mora izločiti. Posebne zbranosti in storilnosti pri delu pač ne morem doseči, zato vzamem dan dopusta. Doma veliko počivam, ob tem je tudi veliko časa za razmišljanja. Zdi se mi, da je takšno posebno stanje dobro izkoristiti tudi za razne vrste meditacij (kakršne pač komu ustrezajo), za katere običajno nimamo časa, pa tudi ne zadostne koncentracije. Tako kot je telo nekako prečiščeno in prenovljeno, tako se tudi duhu odpirajo širša obzorja in pojavljajo pronicljivejše misli. Idealno tudi za razne osebne bilance in načrte (zaobljube) za naprej! Dosti bolj razumem razne puščavnike in šele začenjam slutiti, koliko so ti reveži bogatejši od nas… Današnja specialiteta: mešanica dveh sokov: pomarančnega in rdeče pese.

 

 

Sedmi dan (četrtek)

Jutranja teža: 76,5 kg. Tisto neprijetnost, ki naj bi bila lakota, lahko ocenim le še na 1 in ostaja zelo konstantna. Pred enim letom sem ob vseh drugih nakopičenih problemih nanjo povsem pozabil in predpostavljam, da bi je tudi drugi ljudje ne čutili (več), če imajo le kakšne druge skrbi ali opravke. Če se vprašam, kakšni so torej moji glavni problemi ob dejstvu, da že sedmi dan nisem nič pojedel, bi si lahko odgovoril, da je to kvečjemu še ČAS, ki teče (pre)počasi, glede na to, da sem si pač določil cilj – vzdržati do petka. Pa smo spet tam: bistvo posta (gladovanja, stradanja) je v naši glavi: veliko huje je, če imamo dileme, skušnjave, dvome, ne-samozavest in neprimerno lažje, če smo trdno odločeni, brez alternativ, samozavestni. Vem, da ima danes veliko hujše muke od mene marsikdo, ki se je odločil shujšati in je spustil le eno kosilo ter nestrpno čaka do večerje. V nekaj popoldanskih urah ima zaradi negotovega upiranja skušnjavam pred hladilnikom veliko več trpljenja, kot pa ga ima kakšen drug pravi gladovalec v celotnem drugem tednu popolnega posta. Preseneča me še ena biološka posebnost: vse te dni hodim normalno na veliko potrebo in izločenega blata je komaj kaj manj, kot običajno. Ugotavljam, kako veliko »balasta« nosimo v sebi in kako dolgo se v nas zadržuje.

 

 

Osmi dan (petek)

Jutranja teža: 76 kg. Iz »navade« zjutraj spustim še zajtrk in počakam do popoldne, ko mi žena naredi dobro prežgano juho, da se bom v užitke hrane spuščal postopoma. Fizično (in psihično!) počutje je odlično – ne počutim se niti najmanj oslabelega ali šibkejšega, kot ponavadi. Nasprotno – prav močnega in poskočnega se počutim. Mi je pa le uspelo! Kako dober občutek! Zdržal sem in to (sedaj mislim) prav zlahka! Če naredim rekapitulacijo, je zaključek gotovo pozitiven: Plusi: - držal sem dano besedo in to mi povečuje samozavest; - telo se je brez hrane in kapljice alkohola, (prave) kave ali drugih poživil očistilo, - shujšal sem do bolj primerne teže,  - imel sem več časa in zbranosti za premišljevanje in molitev, - prihranil sem nekaj denarja (ha, ha,…) Minusi: - imel sem nekaj »bolečin« in nervoze, - občasno bil sem malo bolj »siten« do otrok, - moja storilnost v službi in doma je bila manjša kot običajno, - še kaj, kar so morda opazili le moji bližni, - možnost, da bi le bile kakšne kasnejše negativne zdravstvene posledice?… Zaključek: takšen enotedenski post zelo toplo priporočam vsakemu, ki je fizično zdrav. Gotovo mu bo zelo dobro delo tudi za psihično počutje in morda tudi potisnilo v drugi plan razne druge njegove težave in probleme. Kupljene dobrine in »sreča« ne bodo nikoli toliko zalegle, kot nekaj, kar si sam z odrekanjem in vztrajnostjo pridobiš (priboriš).